Trdno sem se odločil, da za sigurno ne grem na ta kongres (in pri tej trmasti odločitvi sem slepo vztrajal). Kar na enkrat pa mi ta odločitev ni dala miru. Ves čas so mi misli preletavale besede, ki so mi odzvanjale z mislijo, da je to napaka, napačna odločitev, moraš it... In, ko sem že čisto super prepozno spraševal po prostih mest, so mi (na moje veliko začudenje odgovorili) da je ravno eno mesto še prosto (sumljivo..?). Spomnim se, da sem pred tem planiral dneve (za vsak dan posebej), ki bi jih sicer preživel nekje v Sloveniji, pod kako senco dreves. Zdaj sem pa prepričan, da bi bila to moja najslabša odločitev v tem poletju.
To je bil moj prvi (in sigurno ne zadnji) kongres. Nisem vedel kaj naj pričakujem ali si sploh predstavljam. Že na pripravah za kongres, sem neznansko užival, ter se zabaval ob (čeprav nepotrebnem…) zarobljanju rokavov :)
V moji glavi sem si zastavil seznam, ki gre nekako takole…
Pričakovanja:
- Veliko belcev (ljudje bele barve)
- Veliko raznolike hrane (veliko mesa)
- Zmaga na športnem tekmovanju (saj v pink ponku)
- Bit točen (mogoče celo malo pred uro)
- Neznansko uživat
- Še bolj spoznat Božjo ljubezen
No od tega se ni nič prav zares uresničilo…
- Če odštejem od 250 udeležencev 5 (belih)Slovencev dobimo tam približno vseh ostalih 245 čokoladno obarvanih ljudi (če sem slučajno pomislil, da se bom lahko zlil z okolico in šel dvakrat v vrsto z hrano sem se zelo zmotil)
- Jedli smo riž, riž, riž… (saj, za zajtrk je bil sendvič, pa še ta z zelenjavo)
- Šport. No tukaj smo res blestel (ampak so drugi blesteli še malo bolj:))
- Glede točnosti: No že v začetku smo zaradi zastojev zamudili na tekmovanje v košarki (ampak za to so bili krivi zastoji na cesti)
- Nisem neznansko užival ampak supermegabombastično! (to je tako zelo, zelo, zelo neznansko dobro!)
- Domov sem odšel ponosen na svojega Očeta in od takrat naprej si res prizadevam in želim, da bi ga lahko naredil še bolj ponosnega (Očeta):)
Kongres me je res super presenetil in navdušil. Takega bratskega vzdušja ter »nabitih« govorov sem bil res vesel. In šele, ko smo se vračali domov sem zares ugotovil koliko sem to nujno potreboval. Kongres mi je omogočil, da sem spet naredil prvi korak do Boga in ponovno ugotovil da je bil z mano že celo pot:). Škoda bi bilo, da poskušam vse te občutke ujeti z črkami, lahko pa vam povem, da vam ne (in ponavljam ne) more bit žal (no lahko vam je žal če niste šli na ta kongres, ampak), če se odločite za naslednjega. To vam z vsem srcem ljubeče priporočam.
P.S.: Za to sem se odločil da prepričam vse (ja tudi ti si mogoče moja potencialna žrtev), da se udeležijo naslednjega kongresa (za to lahko že prenehaš z iskanjem izgovorov saj ti ni pomoči).