Na Brezjah smo imeli zopet priložnost, da smo si vzeli čas za zakonca oziroma za svoj zakon. Sprva me je sicer skrbelo, kako bo, saj je bila skupina malo mešana. Eni smo bili iz Višnje Gore, drugi iz Brezovice, pa Logatca, zopet drugi iz Primorske (okoliščina Ajdovščine). Začeli smo malo negotovo, ker bi moralo priti še nekaj parov pa jih nato ni bilo.
Začetni občutki so bili tako malo bolj mešani, se je pa kasneje ta občutek popravil. V soboto smo imeli kar naporen dan, saj so imeli zakonci precej tem za »predelat« oziroma so imeli čas, da se o njih med seboj pogovorijo. Upam, da so izkoristili ta čas, ker iz svojih izkušenj vem, da doma nimaš toliko priložnosti, ker je vedno nekaj »nujnega« za naredit ali opravit. Tako sta imela zakonca zopet priložnost se malo globlje povezati med seboj, brez drugih, ki se običajno mešajo v njun odnos (otroci, starši, prijatelji, delo doma, na vrtu, TV, računalnik, obiski in še in še).
Predelali smo teme kot so: »Služenje Bogu v zakonu, Zakonca – pastoralna ekipa, Vloga moža v zakonu, Vloga žene v zakonu, Uspešno komuniciranje v zakonu, Ozdravljenje zakona in molitev v ta namen in Gradnja krščanskega doma«. Bistveno je, da sva se »midva« o tem pogovarjala, ker je to »najin« zakon in vsi »moteči« elementi pridejo šele potem na vrsto in jih lahko potem skupaj brez nesporazumov sprejmeva v najin odnos.
Čudovito pa se mi je zdelo, da si je naš župnik Janez vzel čas in bil skoraj ves čas z nami. Tako smo imeli skupno mašo v soboto in v nedeljo. Imeli smo priložnost za spoved ali pogovor. Vsekakor pa ni manjkal niti na veselem večeru, ko je pomagal kot 'višji' sodnik pri kvizu in modro odločal, kdo je imel prav in kdo ne. Tako je razvedrilni večer v soboto kar prehitro minil. 'Žalovanje' ni trajalo dolgo, ker nas je naš Janez hitro potolažil s 'farovškimi' priboljški.
V nedeljo smo po zadnjem nagovoru imeli še možnost, da smo si vsi skupaj izmenjali svoje vtise in razmišljanja ob tem vikendu. Predvsem smo bili hvaležni, da je bilo z našimi otroki vse v redu, le Neža je imela manjšo nezgodo. Nežin bratec Tone je vseeno za vsak slučaj bolj 'nadzoroval' mamo, če res pridno posluša predavanja. Drugače pa so Enej, Maj, Lara, Matic, Andrej, Jan, Urška, Maša in Zala komaj krotili Andraža, Anžeta in Iris, ki so jim po glavi stalno rojile kakšne neumnosti. Dobro, da je bila zraven še Irena, ki je zelo resna in kot vzgojiteljica po poklicu ve, kaj otroci lahko in kaj ne.
Končno smo se vsi skupaj, stari in mladi, zbrali okrog oltarja in pri maši, ki je bila zaključek tega vikenda, obnovili zakonske zaobljube. S seboj domov smo potem odnesli vsaj malo spomina na zaročno ljubezen, ki nam bo zdaj bolj trdno in živo stala ob strani v nevihtah vsakdanjega zakonskega življenja.
Po dobrem nedeljskem kosilu smo naredili še nekaj slik in se nato odpravili domov. Dom Sv. Jožefa smo zapustili polni hvaležnosti do naših dragih Sester frančiškank brezmadežnega spočetja, ki nas vedno sprejmejo odprtih rok in nas podpirajo s svojo molitvijo.
Boris